Založba: Goga
Leto izdaje: 2014
Prevod: Seta Knop
Danilo Kiš je bil rojen 22.2.1935 v Subotici. Očeta, madžarskega Juda,
so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, od koder se ni vrnil, mamo,
Črnogorko po rodu, pa je izgubil leta 1951. Po končanem študiju
književnosti v Beogradu je pisal za mnoge revije in deloval kot lektor
na različnih ustanovah, tudi v tujini. Umrl je 15.10.1989 v Parizu.
Prevladuje mnenje, da je ravno Peščena ura (Peščenik) njegovo največje
delo, medtem ko je najbolj kontroverzno delo gotovo Grobnica za Borisa
Davidovića, ki je izšla 1976 in sprožila burne odzive na tedaj še vedno
konservativni jugoslovanski sceni - tako literarni kot družbeno
politični. Kišev cilj pa je bil preprost: prekiniti s konservativnostjo
in oviranjem pri razmišljanju. Vseeno so odzivi in verjetno tudi drugi
vplivi spodbudili Kiša, da se je preselil v Francijo, iz katere se ni
pogosto vračal. Pokopali so ga v Beogradu s pravoslavnim obredom, kar je
bila njegova poslednja želja.
Peščena ura je tretja knjiga iz
tako imenovanega "družinskega cikla". Začenši z Bašta, pepeo in Ranim
jadom je Kiš našel nov izvir čustev za svoje ustvarjanje, to pa so
spomini na očeta in mladost. Zgodba se odvija v družini Kiš med vojno,
kjer narator (sin) poizkuša rekonstruirati karakter in usodo svojega
očeta.
Celotna zgodba temelji na očetovem pismu, roman pa
doživljamo kot fragmentarno spominjanje dogodkov, ki kot tok misli
prodira na površje skozi pisanje omenjenega pisma. Fabula sama prikazuje
potovanje Eduarda po različnih krajih, kjer se srečuje z različnimi
ljudmi, ureja stvari in skuša sebi ter predvsem svoji družini, ki se v
zgodovinskem trenutku sooča z vojno, na vsak način zagotoviti
preživetje. Ker je sam judovske veroizpovedi, išče načine, na katere bi
to zakril. Išče pa tudi druge možnosti, svoje otroke je dal denimo
pravoslavno krstiti, da bi bili varni pred antisemitističnim cunamijem.
Glavne teme romana so vsekakor oče in njegova usoda, druga svetovna vojna in genocid.
Najbolj zanimiva pa je romaneskna struktura. Na koncu romana se bralcu
prikaže originalno pismo, ki ga je Eduard 5. aprila 1942 napisal svoji
sestri Olgi. To pismo pa je temelj, s pomočjo katerega zaključek romana
povežemo z vsem dogajanjem prej, dobimo povzetek, odgovor in hkrati
epilog.
Zgodba je tako kombinacija iluzije, zgodovinskih in
osebnih dejstev ter spomina, ki je sam po sebi včasih iluzoren in nas
zna tudi zavesti.
Poleg očetove zgodbe se v besedilu v
fantomski obliki pojavljajo konkretna razmišljanja o svetu na primeru
Newtonove teorije gravitacije in verskih zakonov in njihovih izvorov ter
smislov.
"Enako je s prepovedjo alkohola. Svetnik se ga je
napil in bruhal. Ker je začel klatiti neumnosti in se mu je zapletal
jezik, ko je izgovarjal sporočila, ki jih je prejemal z neba, se je po
ukazu sveta modrecev odpovedal alkoholu."
V tem romanu nas Kiš
na svoj inovativen, a visoko estetski način popelje v ritmično nihanje
morja med poezijo in surovostjo življenja, preprostega, krutega in
resničnega. Tako plujemo med spomini, domišljijo, sanjami in smrtjo.
Posameznika pa predstavi kot subjekt, ki so mu lastne prav vse te
stvari. To je po njegovem mnenju cilj umetnika: da življenje in vso
njegovo simboliko opazi in poetično ujame.
Kiš se v svojih
delih sprašuje o smislu življenja, in tako je tudi v Peščeni uri, kjer
zastopa bolj pesimistično stališče. Ne vemo, od kod smo, niti kam gremo,
dejstvo pa je, kot je v romanu tudi zapisano, da je smrt konec. S tem
nastavi ogledalo religijam in raznim filozofskim razmišljanjem, od
katerih pričakuje, da bodo v njem zagledali svojo smešno podobo.
Kakšen pa je pomen Peščene ure kot simbola? Pretakanje peska lahko
razumemo tudi v smislu prehoda generacij, kjer pesek teče enosmerno,
hkrati pa se koščki različnih kamnov mešajo med seboj. Dejstvo je, da je
teža peska brezpomenska, to pa simbolizira življenje samo. Pesek
»mineva« skozi luknjo, ne glede na to, kaj delamo, kaj razmišljamo,
želimo, hrepenimo ali verjamemo in ne glede na to, kako doživljamo sebe,
svojo usodo ali usodo drugih. Pesek teče in je zgolj pepel kamna.
Gre za prvovrstno umetnino, ki sodi v sam vrh tudi na svetovni ravni.
Kljub temu, da je branje romana (pa tudi Kiša nasploh) precej kompleksna
stvar, nas v trenutkih zmedenosti in nekoherntnosti "tolaži" in
spodbuja njegov slog, ki je izrazito subtilen, ukročen in hkrati
razpuščen. Vsaka beseda ima svojo obliko in svoje mesto, nobena ni
preveč in nobena nikjer ne manjka, gre za preprosto popolnost.
Rok Pečečnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar