[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Čiščenje idiota (Milan Markovič), produkcija IV. letnika AGRFT, tretjič:

Režiser: Juš A. Zidar
Dramaturgija: Thekla Neuß, Mateja Fajt
Igrajo: Miranda Trnjanin, Matic Lukšič, Klara Kastelec, Filip Samobor, Vojko Zidar, Marko Okorn

Blokovsko naselje. Disfunkcionalna (vsakdanja) družina. Obkroža jo družba, ki se spreminja, požira vse okrog sebe in se ne meni več za posameznika. Tudi za tistega ne, ki namerava skočiti. Svet je izgubil človečnost, ko je nehal poslušati in skrbeti, kar je grenko spoznanje, do katerega nas pripelje eno izmed novejših besedil srbskega dramatika Milana Markovića, ki v izvrstnem prevodu Dijane Matković ohrani svojo živost in neposrednost.

Režiser Juš A. Zidar se ob pomoči dramaturginj Thekle Neuß in Mateje Fajt odlično spopade z močno dramsko predlogo ter kljub težki temi samomora upošteva humorne vpade, tako da je v kontrastu z njimi še bolj poudarjena krutost realnosti. Mladi igralci, študentje AGRFT-ja, se v upodobitvah zelo izkažejo; najbolj pretresljivo odigra Matic Lukšič v vlogi odraščajočega ter negotovega fanta, ki z vrha stavbe meče različne predmete (med drugim ogromno plazma televizijo) in se navdušuje nad tem, na kakšen način se le-ti na betonu razletijo. Uspešno mu »parira« Filip Samobor kot izgubljeni in vdani Stevan, odlični sta tudi Klara Kastelec kot naveličana in prevarana soproga Gordana ter Miranda Trnjanin, v začaran krog drog in blodenj ujeta Tijana. Igralsko zasedbo sestavljata še igralca ansambla ljubljanske SNG Drame: Vojko Zidar v vlogi brezposelnega očeta Milana dopolnjuje sliko razpadajoče in propadajoče družine, najbolj humoren pa je zagotovo Marko Okorn v vlogi samega sebe, ki s prikupno lutko vzbudi (srhljivo) nostalgijo po Radovednem Tačku.

Scena, četudi postavljena na oder Male drame, učinkuje neverjetno odprto – čisto sprednji del odra predstavlja rob strehe, osrednji del odra notranjost stanovanja, ozadje pa se ob presevanju skozi ogledala-okna izkaže za ulico pod isto stavbo, s čimer je ustvarjen pristen občutek prostorskosti. Vzdušju primeren je tudi presunljiv zaključek, ko poplava glasov v prazno strmečih družinskih članov uduši klic v stiski, ki se sprevrže v nepričakovan pop komad, kar sklene izjemno prvo slovensko uprizoritev drame, ki opozarja na problem izgubljenosti posameznika v nepopustljivem, hladnem in neizprosnem svetu, ki je na žalost postal naša realnost.

Veronika Šoster

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Gozd se svetlika (Milena Markovič), produkcija IV. letnika AGRFT, drugič:

Režija: Žiga Divjak
Dramaturginji: Katarina Morano, Iza Strehar
Igrajo: Eva Jesenovec, Tines Špik, Iztok Drabik, Žan Perko

Prva slovenska uprizoritev

Si v lokalu. Sediš za mizo, nasproti tebe znanec, prijatelj, partner. Pogovarjata se. O čem gre beseda? Se menita o velikih zagatah človeštva, včerajšnji črni kroniki, sobotni nogometni tekmi ali zgolj nerodno izdavljata enovrstičnice in v resnici ne povesta ničesar? Se sploh še znamo pogovarjati? Kako na pogovor vpliva skupna preteklost? Drama Gozd se svetlika nas postavi v beznico, geografsko in časovno nedefinirano, vendar zato nič manj zgovorno.

Če si ob omembi beznice predstavljate zaprašen šank, razglašen klavir in pevko, ki izgleda mnogo starejša, kot je, potem jo v drami zlahka prepoznate. Če dodate temu še polivinilaste stene in stole, ki hkrati asociirajo na trenutno prenovo, ob enem pa nakazujejo stalno razdejanje ter bolečo praznino preveč praznega lokala, je oder pripravljen za turoben ekskurz v boleče predele neizrečenega, nepredelanega in neizpolnjenega.

Barska pevka Maca in neimenovani točaj sta sprva edini živi duši v beznici. Njun pogovor je prepočasen, da bi se lahko pretvarjali, da v zraku ni napetosti. Eva Jesenovec in Tines Špik si vzameta med replikami ravno toliko časa, da nas prisilita v takojšnje in prekomerno analiziranje situacije, kar ima neverjetno močan učinek. Drama sicer vseskozi hodi po poti neizrečenega in sili v lastno interpretacijo dogodkov, saj najprej vidimo čustvene brazgotine preteklosti, šele nato pa izvemo, kaj se je dejansko zgodilo, medtem, ko veliko ostane preprosto nepojasnjenega. Skozi cmoke v grlu, steklenice žganja in solzne oči počasi odkrivamo zgodbo o trgovini z belim blagom, prevelikih moških egih, maščevanju iz ponosa in posilstvu. Vse skupaj dopolni suverena interpretacija vseh igralcev, katerih dialogi razkrivajo osebe z žalostnim, bednim življenjem, ki pa uteho najdejo le v njih samih, ker je njihova skupna preteklost edino, kar sploh imajo.

Gozd se svetlika je drama o ljudeh s socialnega dna. Je drama, ki nas prisili v razmislek o naših lastnih privilegijih in o morebitni izgubi le-teh. Ko pa se zavemo še tragičnega hrepenenja v ljubezenskem trikotniku, prične drama boleti. In na koncu boli bolj kot razbita steklenica na glavi Žana Perka.

Luka Seliškar

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Jaz ali kdo drug (Maja Pelević), produkcija IV. letnika AGRFT, prvič:

Režiser: Tin Grabnar
Dramaturginja: Nina Šorak
Igrajo: Sara Gorše, Gregor Prah, Maja Sever, Jože Drabik

Prva slovenska uprizoritev

»Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo odraščanje v sobi brez oken, vsakdana brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba. Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno prikrade tudi v misli gledalca.

V odnosu, ki se vzpostavi med Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki, vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje.

Na koncu smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka. Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenitve, ki jo doživlja Ona, pa na povsem nov nivo ponese zvočna kulisa. Tomaž Grom je namreč vrhunsko pomešal drone in noise estetiko s terenskimi posnetki ter ustvaril zvočno sliko, ki subtilno, a močno nagovarja ravno tista občutja nestanovitnosti in nelagodja, ki jih sugerira že zgodba sama. Celokupno vsekakor vredno ogleda in dokaz, da študentski produkciji še zdaleč ne manjka kvalitete.

Luka Seliškar