Režija: Žiga Divjak
Dramaturginji: Katarina Morano, Iza Strehar
Igrajo: Eva Jesenovec, Tines Špik, Iztok Drabik, Žan Perko
Prva slovenska uprizoritev
Si v lokalu. Sediš za mizo, nasproti tebe znanec, prijatelj, partner.
Pogovarjata se. O čem gre beseda? Se menita o velikih zagatah človeštva,
včerajšnji črni kroniki, sobotni nogometni tekmi ali
zgolj nerodno izdavljata enovrstičnice in v resnici ne povesta ničesar?
Se sploh še znamo pogovarjati? Kako na pogovor vpliva skupna
preteklost? Drama Gozd se svetlika nas postavi v beznico, geografsko in
časovno nedefinirano, vendar zato nič manj zgovorno.
Če si ob
omembi beznice predstavljate zaprašen šank, razglašen klavir in pevko,
ki izgleda mnogo starejša, kot je, potem jo v drami zlahka prepoznate.
Če dodate temu še polivinilaste stene in stole, ki hkrati asociirajo na
trenutno prenovo, ob enem pa nakazujejo stalno razdejanje ter bolečo
praznino preveč praznega lokala, je oder pripravljen za turoben ekskurz v
boleče predele neizrečenega, nepredelanega in neizpolnjenega.
Barska pevka Maca in neimenovani točaj sta sprva edini živi duši v
beznici. Njun pogovor je prepočasen, da bi se lahko pretvarjali, da v
zraku ni napetosti. Eva Jesenovec in Tines Špik si vzameta med replikami
ravno toliko časa, da nas prisilita v takojšnje in prekomerno
analiziranje situacije, kar ima neverjetno močan učinek. Drama sicer
vseskozi hodi po poti neizrečenega in sili v lastno interpretacijo
dogodkov, saj najprej vidimo čustvene brazgotine preteklosti, šele nato
pa izvemo, kaj se je dejansko zgodilo, medtem, ko veliko ostane
preprosto nepojasnjenega. Skozi cmoke v grlu, steklenice žganja in
solzne oči počasi odkrivamo zgodbo o trgovini z belim blagom, prevelikih
moških egih, maščevanju iz ponosa in posilstvu. Vse skupaj dopolni
suverena interpretacija vseh igralcev, katerih dialogi razkrivajo osebe z
žalostnim, bednim življenjem, ki pa uteho najdejo le v njih samih, ker
je njihova skupna preteklost edino, kar sploh imajo.
Gozd se
svetlika je drama o ljudeh s socialnega dna. Je drama, ki nas prisili v
razmislek o naših lastnih privilegijih in o morebitni izgubi le-teh. Ko
pa se zavemo še tragičnega hrepenenja v ljubezenskem trikotniku, prične
drama boleti. In na koncu boli bolj kot razbita steklenica na glavi Žana
Perka.
Luka Seliškar
Ni komentarjev:
Objavite komentar