nedelja, 18. januar 2015

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Čiščenje idiota (Milan Markovič), produkcija IV. letnika AGRFT, tretjič:

Režiser: Juš A. Zidar
Dramaturgija: Thekla Neuß, Mateja Fajt
Igrajo: Miranda Trnjanin, Matic Lukšič, Klara Kastelec, Filip Samobor, Vojko Zidar, Marko Okorn

Blokovsko naselje. Disfunkcionalna (vsakdanja) družina. Obkroža jo družba, ki se spreminja, požira vse okrog sebe in se ne meni več za posameznika. Tudi za tistega ne, ki namerava skočiti. Svet je izgubil človečnost, ko je nehal poslušati in skrbeti, kar je grenko spoznanje, do katerega nas pripelje eno izmed novejših besedil srbskega dramatika Milana Markovića, ki v izvrstnem prevodu Dijane Matković ohrani svojo živost in neposrednost.

Režiser Juš A. Zidar se ob pomoči dramaturginj Thekle Neuß in Mateje Fajt odlično spopade z močno dramsko predlogo ter kljub težki temi samomora upošteva humorne vpade, tako da je v kontrastu z njimi še bolj poudarjena krutost realnosti. Mladi igralci, študentje AGRFT-ja, se v upodobitvah zelo izkažejo; najbolj pretresljivo odigra Matic Lukšič v vlogi odraščajočega ter negotovega fanta, ki z vrha stavbe meče različne predmete (med drugim ogromno plazma televizijo) in se navdušuje nad tem, na kakšen način se le-ti na betonu razletijo. Uspešno mu »parira« Filip Samobor kot izgubljeni in vdani Stevan, odlični sta tudi Klara Kastelec kot naveličana in prevarana soproga Gordana ter Miranda Trnjanin, v začaran krog drog in blodenj ujeta Tijana. Igralsko zasedbo sestavljata še igralca ansambla ljubljanske SNG Drame: Vojko Zidar v vlogi brezposelnega očeta Milana dopolnjuje sliko razpadajoče in propadajoče družine, najbolj humoren pa je zagotovo Marko Okorn v vlogi samega sebe, ki s prikupno lutko vzbudi (srhljivo) nostalgijo po Radovednem Tačku.

Scena, četudi postavljena na oder Male drame, učinkuje neverjetno odprto – čisto sprednji del odra predstavlja rob strehe, osrednji del odra notranjost stanovanja, ozadje pa se ob presevanju skozi ogledala-okna izkaže za ulico pod isto stavbo, s čimer je ustvarjen pristen občutek prostorskosti. Vzdušju primeren je tudi presunljiv zaključek, ko poplava glasov v prazno strmečih družinskih članov uduši klic v stiski, ki se sprevrže v nepričakovan pop komad, kar sklene izjemno prvo slovensko uprizoritev drame, ki opozarja na problem izgubljenosti posameznika v nepopustljivem, hladnem in neizprosnem svetu, ki je na žalost postal naša realnost.

Veronika Šoster

Ni komentarjev: