30. 1. - 21. 2. 2015
KiBela, KIBLA
Do 21. februarja je v mariborski KiBeli na ogled razstava celjskega umetnika Mateja Čepina. Slikar, sicer samouk,
se je že večkrat predstavljal na samostojnih in skupinskih rastavah.
Njegovo dela niso ostala neopažena, med drugim je za samosvoje podobe
prejel drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru leta
2006 in leta 2009 veliko nagrado na slikarski prireditvi Ex-tempore v
Piranu.
Čeprav so na tokratni razstavi razstavljene slike iz
različnih serij, tvorijo tako oblikovno kot vsebinsko dokaj usklajeno
celoto. Večina del je postavljenih v temačno okolje, ki ga napolnjuje
skoraj grozeče rastlinje, ob katerem se sprašujemo, kaj le skriva. Tak
vtis umetnik ustvarja tudi z uporabo akrilov, ki jim dodaja materiale,
kot so smola, tkanine in vosek. V to pokrajino vnaša realistične figure,
ki se zdijo, kot da so zašle iz olepšanega filmskega sveta v surov
morbiden svet notranjih strahov in nočnih mor.
Čepin je velik
ljubitelj Hitchcockovih in Lynchevih filmov ter literarnega sveta Franza
Kafke. Te afinitete gledalec v njegovih delih ne more prezreti.
Tesnoba, prisotna na njegovih platnih, vzbuja občutek, da figura ne bi
smela biti tam, kjer je, saj s svojo prisotnostjo dreza v nekaj umirjeno
temnega in v tem svetu res ni dobrodošla. Še motiv poljuba se v tem
kontekstu zdi grozeč, kakor da napoveduje neizogibno žalost. Poljub, ki
je sicer pogost znanilec srečnega konca, tukaj vzbuja slutnjo, da zgodbe
še zdaleč ni konec, še manj pa, da je srečna. Zanimivo je platno, ki ga
obvladuje deklica na gugalnici med grozečimi drevesi. Spomnimo se na
Fragonardovo rokokojsko gugalnico, prav tako okroženo s temnimi drevesi,
vendar kljub temu lahkotno osvetljeno, poudarjajoč radost in
brezskrbnost. Nasprotno Čepinova gugajoča se deklica v rdečem, umeščena v
temno morbidno okolje, igrivemu početju navkljub, nosi svojevrstno
težo in turobnost.
Čeprav dojemamo upodobljene figure kot
očitne tujce v krajini, v katero so postavljene, je njihova samost
(čeprav na sliki niso nujno same) taka, da bi bila najverjetneje
prisotna tudi v prijaznem, svetlem, domačnem okolju. Kakor da morbidno
prizorišče potencira tesnobnost oseb samih, nikakor pa ga ne ustvarja.
Takšno okolje tako ni nekaj zunanjega, ampak človeku lastnega in na ta
način ponazarja ter vizualno dramatizira tesnobo človekove intime. Na
nekaterih slikah pa se samost, čeprav vzbuja tesnobna občutja, zdi
skoraj udobna in nujna. Na teh platnih figure vzbujajo vtis, da si
želijo biti same, ne glede na melanholijo, ki vlada takemu prizoru.
Ena plat izrazite filmskosti upodobljenih motivov je ta, da se umetnik
mestoma prenagli in takrat ta ni več prefinjena ali le slutena, temveč
je očitna. Taka dela ponujajo bolj in bolj konkretne asociacije, kar
sicer subtilnim delom, ki jim avtor nedvomno vtisne svoj osebni pečat,
odvzame nekaj fantazijske, notranje občutene avtentičnosti. S tem merim
na nekatera od velikih platen, ki jih povezuje tesnobo vzbujajoča
krajina in vanjo umeščene figure. Samosvoj primer, kjer pa gre za povsem
načrten in neposreden prenos motiva iz filmske v slikarsko formo, je
vsekakor slika z naslovom Snowman, kjer gre dejansko za realistično
sliko kadra iz Hitchcockovega filma Strangers on a Train, motivu pa je z
naslovom in barvami dodana zahteva po novi interpretaciji. Gre za
prepričljivo delo, ki pa je s svojim manjšim formatom ena od izjem med
velikimi platni. Morda bi z boljšo izpostavljenostjo del manjšega
formata ta prišla bolj do izraza, s tem pa tudi njihova izrazna forma,
ki se od večjih del precej razlikuje.
Po drugi strani pa gre v
glavnem za platna, v katerih je filmskost subtilna. V surov morbiden
svet je vnešena z realističnimi figurami, vendar ne vsiljuje konkretnih
asociacij. Tako pride do srečanja dveh svetov: abstraktnega
fantazijskega, v katerem se smola in pesek mešata z akrili ter
filmskega, ki je izčiščen in tuj tistemu prvemu, ki obvladuje krajino.
Gledalec v tem vidi nekaj poznanega v tujem svetu, ki pa je enako tuj
upodobljenim figuram. Pomemben element je sanjska umeščenost oseb v
krajino, ki vzbuja melanholijo in nelagodje. V njihovem početju morda ni
nič nenavadnega, ničesar nepričakovanega, vendar iz konteksta izhaja
nezmotljiv občutek nečesa, kar ni na ravni zavednega. Upodobljencem se
tako pridružimo v kukanju čez ograjo Prečudovitih vrtov gospe R., ki
predstavlja skrajno mejo sveta, ki nam je lasten. Gledamo, čeprav ne
vemo, kaj je na drugi strani in čeprav slutimo, da karkoli bomo našli,
ne bo ne svetlo ne prijazno. Prav v tej zlovešči slutnji, ki je v obliki
strahu pred neznanim lastna naši notranjosti, se skriva prepoznavnost
motivov. Občutenje tesnobe, ki jo na tak ali drugačen način nosimo s
seboj, lahko prepoznamo v banalnih in mestoma že absurdnih motivih.
Ajda Ana Kocutar
Ni komentarjev:
Objavite komentar