Založba: Učila International
Leto izdaje: 2014
Prevod: Alenka Perger
Tistim, ki so gledali istoimenski film, naslov knjige Pogovoriti se
morava o Kevinu najbrž sproža asociacije na prizore z odlično Tildo
Swinton, predvsem pa se gledalci filma verjetno spominjajo srhljivih
Kevinovih pogledov in njegovega zaključnega (raz)dejanja.
Poboj Kevinovih vrstnikov, ki je fiktiven, a zelo realističen literarni
odziv na popularnost srednješolskih masakrov v ZDA, je seveda ključen
dogodek tudi v romanu, napisanim pred dobrim desetletjem. Ameriška
pisateljica Lionel Shriver ga je premišljeno zasnovala v obliki pisem,
ki jih Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu Plaskettu. Eva
skozi pisma polagoma in zelo iskreno razkriva svojo življenjsko zgodbo –
od srečanja s Franklinom do odločitve za otroka, ki je od rojstva
problematičen in z njima manipulira, pa do usodnega četrtka, 11. aprila
1983. Ali »preprosto« četrtka, kot sama v romanu imenuje dejanje svojega
sina, saj se ji ostali izrazi zdijo zlagani ali prenapihnjeni. Pisma,
ki naj bi možu razkrivala detajle iz preteklosti, so pravzaprav obračun s
preteklostjo, predvsem pa z Evo samo, z njenimi občutki, krivdami in
strahovi vseh vrst in intenzitet ter s prelaganjem vseprisotnega zakaj.
Roman je izpoved matere, ki hoče razumeti vzročno-posledično logiko
dogodkov, in nerekreativna hoja (pišoče in bralca) po tankem ledu, pri
čemer o trdnosti ledu odloča najneprizanesljivejši sodnik – vest.
Eva prevprašuje materinstvo, brezpogojno ljubezen matere in žene,
hudobijo kot možen izraz ljubezni in sploh najintimnejše, kar posameznik
lahko čuti – hote in nehote. Zaradi radikalne iskrenosti lahko v romanu
še tako nezainteresiran bralec naleti nase, čeprav se v njem morda raje
ne bi videl.
V ZDA živeča Eva armenskih korenin mestoma kritizira
razvajeno ameriško družbo in ji za protipol postavlja dežele s svojih
številnih potovanj. A Evin odnos do potovanj, ki se zdijo dobrostoječ
temelj njene identitete, se skozi različna obdobja ustrezno spreminja –
kar je, roko na srce, hvalevredno, saj literatura pogosto podaja
preštevilne argumente zgolj za ali pa (redkeje) proti potovanjem. Evina
stališča do sveta se seveda spreminjajo predvsem zaradi Kevina ali vsaj
zaradi posledic njegovega pokola. Vendar se Eva v pismih kaže kot dokaj
zanimiva oseba tudi brez Kevina in njegovega vpliva na njeno (zasebno in
nenazadnje tudi poslovno) življenje, kar romanu zagotovo prinaša dodano
vrednost. Zaradi tematike bi namreč zlahka zapadel v samopilovalno
konstituiranje lastne osebnosti na podlagi nesrečnega dogodka, ki ga je
zagrešil nekdo drug.
Slog je mojstrsko izpiljen in tekoč,
bralec pa je med požiranjem skoraj petstotih strani pestrega dogajanja
nagrajen z domiselnimi opazkami na račun družbe, družinskih in
partnerskih odnosov. Pri nekaterih anekdotah se za trenutek zdi, da je
mogoče uganiti konec, toda konci imajo v Pogovoriti se morava o Kevinu
bolj kot ne efekt jutranje budilke in vedrost ima povečini priokus zla.
Sentimentalnejšega bralca utegne to dejstvo na trenutke motiti, vendar
je srž romana prav v tem, da včasih motečih stvari ne moremo, ne znamo
in ne smemo zlahka odpraviti. Kar nam je tuje, za razumevanje ponavadi
terja napor, vendar so očitno tudi množičnim morilcem lahko všeč enake
stvari kot povsem navadnim ljudem. Ali, kot ugotovi Eva med enim od
obiskov svojega sina v zaporu za mladoletne: »[...] sem se za hip
zamislila nad tem, da so najstniki, ki zagrešijo odrasle zločine, še
zmerom po otroško sladkosnedi.«
Adut knjige proti filmu je
vsekakor v nezagrenjenem iskanju možnih odgovorov oz. v iskanju možnih
teorij, ki jih film zaradi narave svoje naracije ne zmore servirati tako
poglobljeno, kot to lahko ponudi forma pisemskega romana. Eva želi na
vsak način razumeti svojega sina in poiskati verodostojen odgovor na
»zakaj« . Roman je torej katarzičen v neklasičnem pomenu besede, saj je
tu očiščujoče predvsem razumevanje. Kolikor je to sploh mogoče v borbi s
svetom, ki je proti tebi, in v borbi proti lastnemu sinu, ki je s tabo,
čeprav včasih nočeš, da bi bil, pa naj se to sliši še tako benigno.
Nomen est omen - we need to talk ...
Kaja Dragoljević
Ni komentarjev:
Objavite komentar