21. 1. - 20. 2. 2015
Aksioma | Projektni prostor
Do 20. februarja je v projektnem prostoru Aksioma na ogled avdiovizualna postavitev francoskega umetnika Nicolasa Maigreta z naslovom Piratski film.
Nicolas Maigret se ukvarja z digitalno umetnostjo in zvokom. Skozi
napake in pomanjkljivosti medijev razkriva njihovo delovanje in jim
obenem daje nov potencial. S tem opozarja na njihovo vpetost v naša
življenja, predvsem na tisti vidik njihovega delovanja, ki nam ostaja
neviden. Umetnik razkriva nove poglede na naše sodobne medijske
spremljevalce, tako da z avdio-vizualnimi posegi jasno prikazuje njihovo
večplastnost. Po študiju intermedijske umetnosti se je pridružil
laboratoriju Locus Sonus na Visoki šoli za umetnost v Aix en Provence.
Deluje tudi v kolektivu Art of Failure, sodeluje pri projektu Platforma v
Parizu ter predava na Šoli za likovno umetnost v Bordeauxu.
Piratski film izhaja iz peer-to-peer ali P2P sistema (vsak z vsakim)
internetnega deljenja datotek, ki je prešel v že skoraj obvezno
dejavnost velikega dela uporabnikov interneta. Zaradi lažjega in
hitrejšega prenosa se datoteke razdrobi in prejemnik celoto tako
razdrobljenih delčkov prejme od množice drugih uporabnikov. Prenašanje
filmskih, televizijskih ali avdio vsebin na ta način poteka
fragmentirano.
S programsko opremo za prestrezanje podatkov
Maigret poseže v delovanje protokola BitTorrent in v prostoru na treh
ekranih, ki ustvarjajo vtis nadzorne sobe, v živo prikaže vedno aktivno
dejavnost deljenja drobcev najbolj priljubljenih datotek. Obiskovalec se
znajde pred nenehnim zaporedjem slik in zvokov, ki jih, čeprav jih uzre
le za trenutek, prepozna (ali pa tudi ne) kot delčke znanih filmov,
videospotov, serij. Tak vpogled v neprekinjeno nevidno aktivnost ponudi
tudi (nad)geografsko noto piratskega procesa. Vsak sekundo trajajoč
prizor je opremljen s podatkoma o lokaciji in IP-naslovu pošiljatelja in
prejemnika. Države, ki se izmenično pojavljajo na mestih prejemnika in
pošiljatelja, vzpodbudijo misel o geografski neomejenosti take delitve
vsebin, njena kontinuiteta pa govori o podobni neomejenosti tudi v
časovnem smislu, kar jo postavlja na nek nadrealni nivo, ki pa je
dejanski nivo interneta in njegovih zmožnosti. Vizualizacija tega sicer
nevidnega dela internetne aktivnosti ponuja prav to: zavedanje dejanskih
zmožnosti interneta in ozadje procesa, ki si ga v vsakdanji rabi
predstavljamo popolnoma avtomatizirano, Maigret pa v to avtomatizacijo
vključi nujni medosebni odnos v obliki ljudi, ki se skrivajo za
IP-naslovi.
Zanimiv pa je vsekakor tudi vidik, ki izhaja iz
samih vsebin, ki se fragmentirano in naključno udejanjajo na zaslonih.
Piratski film ponuja remiks surove priljubljenosti. Edini kriterij za
prikazovanje vsebin je v primeru te postavitve pogostost njihovega
prenašanja. V nekaj sekundah je torej mogoče dobiti vtis o tem, kaj je
med najpogosteje gledanimi vsebinami v vsakem trenutku, kjerkoli po
svetu. Nič nenavadnega tako ni v kombinaciji prizorov v zaporedju:
Hobit, pornografija, Taylor Swift video, House of Cards, pornografija.
Nevidna narava raznolikosti človeških okusov, kot jo omogoča prenašanje
vsebin v zasebnosti lastnega doma, za trenutek postane vidna v svoji
popolni razdrobljenosti.
Postavitev izpostavlja svobodo, ki jo
danes omogoča internet pa tudi medsebojno soodvisnost, kot jo P2P
omrežja najbolje ponazarjajo. Govori torej o nujni povezanosti, ki, kot
nam je jasno prikazano, ne zastane niti za trenutek. Maigret pa poleg
možnosti preposlušane razprave o problemu avtorskih pravic v svetu
vsesplošne dostopnosti vsebin, s posegom v P2P omrežje načne popolnoma
novo vprašanje estetizacije fragmentov posameznih najbolj priljubljenih
vsebin, ki v Piratskem filmu tvorijo še nikdar prej videno in
neponovljivo neskončno zgodbo.
Ajda Ana Kocutar
Ni komentarjev:
Objavite komentar