Boris – Noise: +
Japonski eklektiki izdajo vsaj en album letno in vsak je čisto nova
izkušnja, nekaj kompletno drugačnega od predhodnjega. Lani je bil na
tapeti shoegaze, tokrat pa skozi svoje nepojmljivo odfukane filtre
mešajo sludge, alt metal in post-rock z izbruhi heavymetalskih in
tehničnoprogresivnih delov. Ušesni WTF na najboljši način. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=GndQg8SsU1o (skladba »Heavy Rain«)
Burzum – The Ways of Yore: o
Najnovejši album one-man projekta Burzum je poln napol izpeljanih idej,
nezaključenih misli in razvlečenih temeljev temačnega ambienta,
skandinavske mitologije in poganske ideologije. Zveni kot album, ki bi
lahko vodil v konkretno zamišljeno, urejeno in popolnoma konstruirano
entiteto, saj se na njem najde nekaj hvalevrednih kompozicij (predvsem
zborovski aranžmaji), a je vse skupaj največ dobra podlaga za
nadaljevanje. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=FbWMOoFFgLU (celoten album)
Kasabian – 48.13: -
Poskus združevanja nu ravea z garažnimi kitarskimi primesmi Kasabian ni
uspel. Produkcija je načičkano prebogata in kar poka od zvočnega
steroidja. Tudi samo skladbotvorje ni kaj dosti boljše. Hitovsko
naravnane, khm, posiljene skladbe sicer gredo v uho, a kaj kmalu
povzročijo zvočno polucijo. Kot sem že enkrat dejal: več je redkokdaj
več. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=2wMKT4MJgg4 (celoten album)
LONE. – Reality Testing: +
Magija se nadaljuje. Lone tudi v svoji najbolj umirjeni diskografski
ediciji eksperimentira z najrazličnejšimi podtalnimi (elektronskimi)
žanri, tokrat se še posebej čuti vpliv abstraktnega hip hopa. Reality
Testing sega vse od zasvoljivih sanjavih ambientalnih pejsažev do
navdihujočih, plesno orientiranih pokajočih beatov. Retrofuturistična
organska zvočna poslastica. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=3KcOZ2qHz5g (skladba »Airglow Fires«)
Če
vas ni bilo na letošnjem INmusic festivalu v Zagrebu, je sproščenost
doživetega težko preliti v besede. Že prvi dan so množico razgreli The
Fratellis in Crystal Fighters, ki so za las ujeli ravnotežje med novimi
in starimi uspešnicami, dokončno pa so nas s svojo odrsko prezenco
prepičali Foals. Drugi dan so Flogging Molly in Bombinu z
nekoliko enoličnim nastopom sledili Wolfmother, navdušili pa so Bombay
Bicycle Club. Slovenske vrste je na Hidden Stagu zastopal vedno suvereni
N'toko. Za vrhunec drugega večera – nosilce le-tega The Black Keys – se je
zdelo, da je njuna glasba v množici izpuhtela. Morda je bilo krivo
ozvočenje … Niz največjih uspešnic tik pred bisom je kljub temu pustil
obljubljeni pečat. Presenečenje torkovega večera pa so bili vsekakor
Jagwar Ma, ki so s svežino in energičnostjo do plesa pripravili cel
Hidden Stage. Poslednji dan je bil v znamenju blata. Pri MGMT se je ves
čas zdelo, da zares uživajo le dekleta v prvih dveh vrstah, sta pa zato
večji vtis pustila Digitalism in pričela s trendom metanja v blato, ki
se je le stopnjevalo do zaključnih Pixiesov. Ti so suvereno zaključili
festival z zbirko največjih uspešnic in dokazali svojo izkušenost ter
značilno nepretencioznost. Vredno obiska in odlično za začetek
festivalskega poletja. N. Ž.
The Antlers – Familiars: o
Ameriška rogovja kot petega izdajajo album, ki je verjetno bendov
najbolj nežen in najbolj plah doslej. Psihedeliko, surf in shoegaze
prejšnjega studijca Undersea sta zamenjala vsesplošna melanholija in
srce-tolažeča lebdeča melodika, ki predvsem skupaj z nerockovskimi
inštrumenti ustvarja nekaj najlepših trenutkov v bendovem delovanju. A žal nežnost in plahost prineseta preveč medlosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=E9afJSKCOQQ (skladba »Palace«)
Death Vessel – Island Intervals: +
Minimalistično multiinštrumentalni neofolk Joela Thibodeauja, enega
najlepših glasov sodobnih stranpotov folka, je tokrat opazil tudi Jónsi (Sigur Rós),
bržkone Thibodeaujev vokalni ekvivalent. A komad z Islandcem niti ni
najboljša stvar albuma. Island Intervals je poln izredno iznajdljivih
pristopov do pričaranja tradicionalnega pridiha v žanru, mešanja navidez
nasprotujočih si pogansko-organskih in mehanično-industrialnih zvokov
ter lirskega brisanja mej med resničnostjo in sanjami. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=-G7EhJRtN3Q (skladba »Ejecta«)
Hail Spirit Noir – Oi Magoi: o
Psihedelični black metal je očitno »the next big thing« metalske scene.
Sploh, ko je storjen pravilno. Hail Spirit Noir inštrumentalno združijo
psihedelična šestdeseta, beatlovske ritme in pinkfloydovsko vesoljsko
tavanje z eksperimentom in riffi kultnih Ved Buens Ende.
Sliši se prelepo, da bi bilo res – in žal tudi je. Bend se, uhoslišno,
večkrat vrže v nekakšne zajebantsko-piratske vokalne tantre, ki jim
občasno sledi še neposrečen preskok inštrumentala v generično
vikingmetalskost. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=58r8KXNVqxU (celoten album)
