Cankarjev dom, Klub CD, 28. 2. 2015
Na prijeten večer zadnjega februarskega dne v letu 2015 se je s
slavnostno otvoritvijo v prostorih Kluba CD uradno pričel dvanajsti
festival Fabula - Literature sveta. Priznati moram, da sem se ob
predhodnem pregledovanju programa festivala malce zamislil ob oznaki
slavnostna otvoritev, po krajših formalnih uvodnih govorih oseb, ki so
festival organizacijsko omogočile, pa sem ugotovil, da je bilo to
poimenovanje kar na mestu. Pozorno pogoščeni obiskovalci smo preostanek
večera preživeli v družbi pianista Mihe Haasa ter Dražena Dragojevića,
ki je vodil pogovor s prvo tujo gostjo Fabule in eno izmed osrednjih
ikon sodobne škotske literature, Janice Galloway.
Čeprav je bil večji delež vprašanj za Janice vezan na njen v slovenščino sveže prevedeni roman z naslovom Clara, se na tem mestu nanj ne bomo preveč ozirali, a zgolj zaradi tega, ker boste lahko v bližnji prihodnosti na straneh Koridorja brali recenzijo, posvečeno le temu delu.
Izpostavil bi raje nekaj bistvenih tem, v katere se je avtorica poglobila ob zastavljenih vprašanjih: položaj žensk v sodobni družbi, odraščanje v družini delavskega razreda in vprašanje o sami škotski etničnosti. To so (po večini) tudi izvorni vrelci njene pisateljske inspiracije, ki jo simpatična Škotinja, zelo energična kljub dejstvu, da že vstopa v šestdeseto leto starosti, pooseblja v celoti. Manjši očitek gre le njeni izjavi, da naj bi bila Slovenija za razliko od Škotske samozavestnejša in samostojneša država, s čimer se pač ne moremo strinjati. A vendarle nas je s tem po mojem mnenju opomnila, da imamo s Škoti morda celo več skupnega, kot bi si mislili. Za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja pa so dela Janice Galloway najbrž ena izmed prvih, po katerih bi morali poseči.
Domen Babič
Čeprav je bil večji delež vprašanj za Janice vezan na njen v slovenščino sveže prevedeni roman z naslovom Clara, se na tem mestu nanj ne bomo preveč ozirali, a zgolj zaradi tega, ker boste lahko v bližnji prihodnosti na straneh Koridorja brali recenzijo, posvečeno le temu delu.
Izpostavil bi raje nekaj bistvenih tem, v katere se je avtorica poglobila ob zastavljenih vprašanjih: položaj žensk v sodobni družbi, odraščanje v družini delavskega razreda in vprašanje o sami škotski etničnosti. To so (po večini) tudi izvorni vrelci njene pisateljske inspiracije, ki jo simpatična Škotinja, zelo energična kljub dejstvu, da že vstopa v šestdeseto leto starosti, pooseblja v celoti. Manjši očitek gre le njeni izjavi, da naj bi bila Slovenija za razliko od Škotske samozavestnejša in samostojneša država, s čimer se pač ne moremo strinjati. A vendarle nas je s tem po mojem mnenju opomnila, da imamo s Škoti morda celo več skupnega, kot bi si mislili. Za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja pa so dela Janice Galloway najbrž ena izmed prvih, po katerih bi morali poseči.
Domen Babič
Ni komentarjev:
Objavite komentar