Režija: Damien Chazelle
Igralska zasedba: Miles Teller, J. K. Simmons, Melissa Benoist
Datum izida: 12. november 2014 (Slovenija)
Trditi, da Ritem norosti ne govori o jazzu, je na prvi pogled trapasto,
saj ga ta glasbena zvrst vendarle zelo očitno prežema. V resnici pa
slednjo le premeteno uporabi kot odskočno desko za razglabljanje o
veliko bolj splošnih in brezčasnih temah, predvsem o odrekanju in
žrtvovanju, ki sta logična posledica
osredotočene, neusahljive želje po mojstrovanju določene panoge, o ceni,
ki jo terja zapis v zgodovino, in o nadarjenosti oziroma o nečloveških
naporih, potrebnih za njeno realizacijo.
Devetnajstletni
Andrew Neyman je pripravljen enemu cilju, obvladovanju jazzovskega
bobnanja, podrediti vse drugo in pozabiti na malenkosti, kot so
prijatelji, dekle in prosti čas – ne more si jih privoščiti, tako kot si
občinstvo ne more privoščiti pretiranega razmišljanja o »pravilnosti«
take zagnanosti, kot tudi ne o tem, ali krutost morda nudi večjo
spodbudo od prijaznosti. Ta in podobna vprašanja se resda vsiljujejo
samodejno, a zanje ni časa: tempo tega nizkoproračunskega indie filma,
nabitega z energijo, je bliskovit, sam film pa poln življenja in
poskočen kot njegova naslovna pesem.
Neizprosen dirigent
Terrence Fletcher (sijajno ga upodobi J. K. Simmons, ki si je za to
vlogo prislužil nominacijo za oskarja), pod taktirko katerega se znajde
nič hudega sluteč nadobudni mladenič, spominja na narednika Hartmana iz
filma Full Metal Jacket in mojstra borilnih veščin Pai Meija iz filma
Ubila bom Billa; njegove metode so skrajne, njegovi verbalni napadi
boleče izvirni in mestoma naravnost smešni, njegov odnos z mladeničem pa
poln trenja in predstavlja bitko dveh volj.
Zmeraj, ko v
prestrogem učitelju skupaj z Andrewom zasledimo kanec človečnosti, se
izkaže, da nas je vlekel za nos: meja med samosvojim spodbujanjem in
psihičnim nasiljem je karseda zabrisana. Zlasti v tovrstnih prizorih je
iluzija skoraj popolna. Film jo tudi sicer spretno gradi in ohranja, kar
je le ena izmed njegovih številnih odlik – k njim lahko za zdaj mirne
duše prištejemo vsaj glasbo. O njeni odličnosti kakopak ni vredno
izgubljati besed: ljubitelje jazza bo film opomnil, zakaj ga imajo tako
radi, morda pa bo vrata v ta svet odprl tudi nekaterim neposvečenim.
Kljub temu pa ravno tu nastopi potencialni problem: ker bistven del
filma predstavlja prav glasba, bo ljudem, ki jazza niso poslušali svoj
živ dan in tega nimajo namena storiti niti po ogledu, nudil občutno
manj. Tega mu resda ne moremo šteti v škodo, napake, ki jih zagreši, pa
mu lahko.
Težave še zdaleč niso številne, a so vsekakor opazne:
nekateri se morda ne bodo mogli otresti občutka, da so določene
stranske zgodbe (zlasti tista z dekletom) same sebi namen,
pomanjkljivost, ki glede na omenjeno ohranjanje filmske iluzije moti
toliko bolj, pa leži v tem, da smo tu in tam nehote opomnjeni na to, da
vendarle strmimo v platno. Tega so krivi nekateri predvidljivi razpleti,
tako značilni za ta medij, resnici na ljubo pa se jim skoraj ni mogoče
izogniti, zlasti v luči žanra. Celokupno je film vsekakor vreden ogleda v
kinu.
Ritem norosti je s pogosto rabo detajla, hitrimi rezi
in nenadnimi švrki kamere velikokrat vreden svojega naslova. Je tudi
film, ki ne stavi na zgodbo, temveč vse učinke doseže s srčno glasbo,
odlično igro, pikolovsko režijo in kompleksnim odnosom glavne dvojice
likov, naposled pa se našteti elementi spojijo in eksplodirajo v
ekstatičen konec – kot bi vročičnemu zaključnemu plesu filma Črni labod
odvzeli vso melanholijo in drobec bolestnega perfekcionizma. Drobec.
Ocena: 8/10
Aljaž Vogrin
Ni komentarjev:
Objavite komentar