Muzej sodobne umetnosti Zagreb
18.12.2014–20.2.2015
Kustosinja: Snježana Pintarić
Avstrijski umetnik Peter Kogler, znano ime mednarodne umetniške scene
zadnjih trideset let, se predstavlja zagrebški javnosti v Muzeju
sodobne umetnosti.
Rojen je bil v Innsbrucku leta 1959, dvajset let
kasneje pa je zaključil študij na likovni akademiji na Dunaju, kjer
tudi danes deluje in živi z ženo arhitektko. V 80. letih, ko je formiral
svoj slog, je živel v umetnostnih žariščih - New Yorku in Los
Angelesu, kjer je vpijal metode tedanjih umetnikov, kot so John
Baldessari, Mike Kelley in Raymond Pettibon. Ta najpomembnejša leta so
odredila smer, v kateri še danes deluje – zanimali so ga pop art,
minimalizem, znanstvenofantastični filmi, leta 1984 pa se je začel
ukvarjati tudi z računalniško umetnostjo.
Kot ostali predstavniki
srednje generacije avstrijskih umetnikov (Franz Graf, Heim Zobernig in
Erwin Wurm), ki so svoje delovanje začeli v istem času, je tudi Kogler
začel svojo umetniško pot sprejemavši tradicijo konceptualne in medijske
umetnosti ter z raziskovanjem področij, v katerih se mešajo različne
discipline in mediji – performans, video, film, slikarstvo, računalniška
umetnost, skulptura in arhitektura.
Med leti 1993 in 2005 je bil
zaposlen kot profesor Računalniške in video umetnosti na Akademiji
likovnih umetnosti na Dunaju, od leta 2008 pa svoje znanje grafike
prenaša na študente Akademije likovnih umetnosti v Münchnu. O njegovi
kvaliteti govorijo njegova dela, ki so bila razstavljena na mnogih
prestižnih mednarodnih razstavah; na Beneškem bienalu (1986, 1993,
1995), na Documenti IX (1992) in Documenti X (1997) v Kasslu. Ob tem je
imel veliko število samostojnih razstav: v Schirn Kunsthallu v Frankurtu
na Majni; v Lizboni; v paviljonu Secesije na Dunaju 1987; v Ženevi; v
Kunstvereinu v Hannnovru; v MoMA v New Yorku itn. Mnoga svoja dela je
predstavil tudi na javnih prostorih: na postaji podzemne železnice na
Karlsplazu na Dunaju (2012); na želežniški postaji v Gradcu (2003,
2013); v skate parku Porte d'Italie v Parizu (2007) in na podzemni
železniški postaji Fröttmanning v Münchnu (2005).
Razstava, pri
kateri so mu bili v pomoč tudi žena in štirje bližji sodelavci iz
njegovega ateljeja, v megalomanskem Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu
poskuša podati vpogled v umetnikova najnovejša in različna dela. Že
preden stopimo v muzej, je s ceste viden Koglerjev prepoznavni znak:
velike video projekcije belih podgan, ki stopajo v množici, mravelj ... V
notranjosti se čez široke hodnike masivnih belih zidov muzeja
sprehodimo do drugega nadstropja, kjer se počasi odpira črno-beli svet
Petra Koglerja. Pa čeprav je po njegovih besedah to zadnji prostor
razstave, deluje kot očarljiv uvod v razstavo.
Razstava se pričenja
z monumentalno zaveso, ki ima abstraktne rdeče motive ter deluje kot
velika slika, ki je ločnica in psihološki uvod v kvadratni prostor z
video projekcijo in zvočnim ozadjem. Ko stopimo v dvorano, se nahajamo v
popolnoma drugačnem svetu – na vsakem zidu so video projekcije sivih
''cevi'', ki z malimi, nevidnimi spremembami (kot da cevi dihajo ali kot
da se nahajamo v hitrem dvigalu) v obiskovalcih vzbujajo nelagodje,
nestabilnost in občutek, da so v psihedeličnem sivo-belem svetu, pod
opijati. Z zvokom v ozadju, ki ga podpisuje kustos Franz Pomassi, je ta
atmosfera celostna.
Zatem pridemo v prostor, v katerem so
predstavljene vsakodnevne vizualne strukture v dvo- ali tridimenzionalni
obliki (skulptura mravlje, slike žarnice, človeški možgani, cevi, bele
podgane ...), v katerih se vidi jasen vpliv ameriške umetnosti
minimalizma in pop arta.
V zadnjem razstavnem prostoru (oziroma
prvem), ki ga vidimo, ko prihajamo s tekočimi stopnicami, je celoten
prostor, vključno z zidovi, tlemi in stropom, obložen z črno-belimi
tapetami, ki obkolijo gledalca. V nasprotju s tradicionalno postavitvijo
tukaj ni razstavljenega predmeta, vendar pa dvorana deluje izpolnjeno.
Črno-bele abstraktne krožne oblike povečujejo in množijo preprost
kvadraten prostor, v katerem se obiskovalci počutijo, kot da so v
virtualnem labirintu ali pa v svetu brez dimenzij, namreč robovi zidov
in sten so s tapetami dokaj zabrisani. Z njegovimi sodobnimi tehnikami
je virtualno področje postalo realnost, medtem ko so meje arhitekture
pridobile nove dimenzije. Iz te dvorane se gre v majhno, popolnoma
mračno sobo, v kateri je projecirana trodimenzionalna bela obla sveta.
V medijih zelo razvpita razstava je name naredila globok vtis, posebej
zaradi skrbnosti avtorjeve izdelave, same ideje ter sinteze slik,
inštalacij in projekcij, ki prispevajo, da v gledalcih zbujajo
najrazličnejše občutke radovednosti, čudenja, občudovanja in izgube v
prostorih, okolju in navsezadnje vesolju ter obračanje na
samopremišljevanje o dimenzijah in naravi sveta, v katerem živimo.
Ines Žganec
Ni komentarjev:
Objavite komentar