Galerija sodobne umetnosti Celje
16. 10.–30. 11. 2014
Do konca novembra bo v Galeriji sodobne umetnosti Celje na ogled razstava Vidno nevidno.
Afekt in razpoloženje skozi fotografijo kustosinje Irene Čerčnik.
Sodeluje 22 slovenskih fotografov: Goran Bertok, Rajko Bizjak, Brane
Božič, Tomaž Črnej, Luka Dakskobler, Jon Derganc, Andreja Džakušič, Luka
Gorjup, Severin Hirsch, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jurij Korenjak,
Peter Koštrun, Borut Krajnc, Arven Šakti Kralj Szomi, Jure Kravanja,
Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Small but dangers, Tomaž Tomažin in
Šimen Zupančič.
V spremnem tekstu razstave je zapisano, da so
razstavljene fotografije, ki jim »s podobo in kontekstom« uspe doseči
»močne čustvene učinke« pri gledalcu. Tematsko se razstava osredotoča na
predstavitev sodobnega sveta, izkoriščevalskega kapitalizma, človeka
kot uničevalca narave in samega sebe ter na nezmožnosti sprememb, zato
dela vzbujajo predvsem občutke tesnobnosti, nelagodja in nemoči.
Prva soba nam najprej predoči poetično videnje in občutenje narave
(Koštrun, Tomažin), naproti pa postavi izkoriščanje te iste narave
(Džakušič, Hirsch, Kravanja) ter že videne posledice ekoloških katastrof
(Jazbec). Preko podob narave nas v drugi skupini tematika pripelje do
obravnave pozabe in izbrisa človeka v razmerju med osebnim in
kolektivnim spominom (Hutinski), zatiskanju oči pred družbenimi
problemi, kot so pri nas vedno (ne)aktualni povojni poboji (Derganc) ter
do nevednosti in nedostopnosti osebnih zgodb, ki so povezane s
fizičnimi prostori v naravi (Small but dangers, Pucelj).
V tretjem
delu si nasproti stojita cikla dveh avtorjev, ki obravnavata človeka
vsak na svoj poseben način. Bertok izpostavlja individualnost osebnih
zgodb in njihovo vpetost v zgodovinski čas, medtem ko Bizjak s
primerjanjem telesnih tkiv z vesoljem postavi človeka v neskončen čas in
s tem izbriše njegovo individualnost. Naslednja skupina je človeka iz
podob odstranila ter izpostavila način delovanja sodobne družbe, v
kateri so igre in manipulacije v odnosih nekaj vsakdanjega (Črnej, Kralj
Szumi) ter posledice takega delovanja, ko se propad in praznina (v
ljudeh) začneta kazati tudi v krajini (Krajnc, Peterlin).
Zadnja skupina del nam poda dve skrajni izhodišči za rešitev te
generalne tesnobnosti v svetu, to sta upor in nasilje (Dakskobler,
Zupančič, Gorjup, Božič) in/ali kontemplacija pri umiku v svoj svet
(Korenjak). Lahko bi trdili, da manjka tretja možnost, sredinska,
konstruktivna pot, vendar to vprašanje morebiti ostaja odprto ravno
zato, da bi gledalec, vsak zase, začel iskati odgovor.
Izredno
premišljena postavitev razstave gradi na postopnem razvijanju in
odkrivanju zgodbe o sodobnem svetu. Pri tem nam ne prikaže zgolj
splošnih problemov, s katerimi se kot družba soočamo, temveč stopi korak
dlje ter nas prisili tudi v razmišljanje o rešitvah in v spraševanje o
realnih možnostih naše osebne in kolektivne prihodnosti.
Izpostavila bi predvsem dejstvo, da so za prikaz tematik izbrana dela,
ki nas v prvi vrsti nagovarjajo s svojo tenkočutno estetiko. Glede na
vsebine bi lahko pričakovali impozantna in šokantna dela, ki bi v nas
takoj zbudila odpor in nemir. Namesto tega pa razstavljena dela ob prvem
pogledu vzbujajo predvsem lagodje, ugodje, ki pa je vseeno toliko
skrivnostno, da gledalca takoj zanimata tudi vsebina in kontekst. Ta pa
sta pri razstavljenih delih ravno sorazmerno močno obratna prvotnemu
užitku in ravno to nasprotje, ta prepad nas toliko bolj šokirata,
vznemirita. Ob splošnem nelagodju pri spornih temah doživljamo še
podzavestno obliko krivde zaradi prvotnega estetskega zadovoljstva ob
teh izbranih temah. S tem celotna razstava uspešno razbija splošno
apatijo, ki se naseljuje v človeku sodobnega sveta.
Aleksandra Brglez
Ni komentarjev:
Objavite komentar