Ljubljeni, a še pogosteje osovraženi Angleži so tokrat udarili mimo. Medlo obujanje prvenca Parachutes, pompozno sodelovanje z generičnim Avicii, že neštetokrat slišani zvočni vzorci in melodije so tisto, kar definira ta pozabljiv album. Martin je lirsko z vsakim albumom slabši, plitkejši in bolj emocionalno prazen. Očitno mu niti razpad zveze ne Jon Hopkins ne pomagata. J. P.
https://www.youtube.com/
Ought – More Than Any Other Day: +
Če zamenjamo vsem pesmim Joy Division mole v dur, jih opomnemo, kako so zveneli kot Warsaw ter jih postavimo v scenski kontekst 21. stoletja, dobimo Ought. Njihov prvenec je ravno primerno derivativen, da mu tega ne moremo pretirano šteti v minus in ravno na meji inovativnosti, da nikakor ne bo ne nišen ne kulten. Vseeno gre za enega (naj)boljših prvencev dandanašnjih mladih bendov. T. K.
https://www.youtube.com/
Watter – This World: o
Superskupina, v kateri se prvič po Slintih v lastnem bendu pojavi bobnar Britt Walford, s svojim prvencem ne zveni kot superskupina, temveč kot solo bend soustanovitelja Watter Zak Rilesa, vodje vzhodnjaških post-rockerjev Grails. This World je kot njegov solo izdelek (ali ta Grailsov) z nekoliko več ambiance. Je sicer daleč od slabega, a preprosto pretirano ne navduši, predvsem pa ne preseneča. T. K.
https://www.youtube.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar