[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Vitomil Zupan: Zastave – Mož – Slepota

Po igrah Antentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam priredil Mare Bulc
Režiser: Mare Bulc
Dramaturginja: Darja Dominikuš

Igra v igri v igri. Oder Male drame zaživi v ambientu sedemdesetih let dvajsetega stoletja na Slovenskem – z dvema dogodkoma: v gledališki igri buržuazne družine Dolinar in v ozadju, v stanovanju popevkarja, alkoholika Brumna. Znajdemo se v prepletu zgodb: sprva igri Atentator in kralj, ki jo družina Dolinar postavlja v režiji Bosove matere (Saša Pavček), sledijo Črvi kot represija nad Bosom (Klemen Janežič) in Joem (Rok Vihar) pa vse do besednega dvoboja med Zasliševalcem (Uroš Fürst) in Šefom policije (Boris Mihalj). Bele rakete “lete” v Amsterdam v besedni igri Toniča (Alojz Svete) kot predstavnika proletariata, bivšega partizana in varnostnika, Brumna (Jurij Zrnec), in mične, brhke, samostojne Lene (Maša Derganc). S skladanjem istoimenske popevke na črni pianino v kotu, na videz nepovezana dramska dela uspešno tvorijo komično in atmosfersko dobro opremljeno celoto. Skoznjo Brumen in Lena postaneta Atentator in Simona, Joe je Toničev sin, Šef policije pa igra, zelo prikladno, rablja, kar kaže na več kot odlično opravljeno dramatuško združitev žanrsko tako raznolikih iger – delo Darje Dominikuš in Urške Sajko. Dela Vitomila Zupana so biografska in atmosferska, so uporniška, so nasprotna družbenemu redu, uprizarjajo človeka proti sistemu in črva, ki postane ličinka ter kasneje hrošč. Ali pač, kot Bos pristavi, za vse življenje ostane črv. Bojan Emeršič, Kralj oče, Tina Vrbnjak, lahkoživa uporniška Beti in Uroš Fürst odlično uprizorijo karakterje, ki jih ponujajo Zupanova dela. Uporniški značaj Bosa v Janežičevi interpretaciji pa mestoma postane preveč naiven in vznesen, da bi ga lahko začutili kot “zupanovskega”. Morda mu manjka mirnosti, ki bi jo lahko imel kot upornik z jasnimi načeli in vizijo, ter ponosa, ki ni deško naiven.
Kostumi Urške in Tomaža Draža na začetku korektno sovpadajo v situacije, zamenjava le-teh v potiske Zupanovega porteta in športne čevlje znamke Alpina pa sicer ponudijo občutek slovenskosti in patriotizma, estetsko pa so neprimerni in nepotrebi. Scenografija Damirja Levantiča s principom razstavljanja in sestavljanja, enobarvnosti in igre z materijali vedno bolj zapira prostor in združuje Zupanove kolaže. Glasbena podlaga, kot zelo pomemben del produkcije, je koketna, zapeljiva, raznovrstna, enostavno okusna. Izvrstno opravljena naloga Boštjana Narata – skladateljev glasbeni karakter odlično sovpada z Zupanovim.
Velikopotezna produkcija, ki bi lahko trajala kakšno minuto manj, ponuja vpogled v Zupanov svet skozi Bulčeve oči. Gledalcu omogoča, da simpatizira z uporništvom ali s sistemom in izbere svojo stran. Presenetljivo pa dovoljuje tudi, da opazovalec ostane nevtralen in ne problematizira niti uporniške niti sistemske strani, četudi se kot sodobni človek zaveda, kako aktualna je še vedno razdelitev preteklosti.
Povzroča napetost in zabavo. Iz smeha, v strah … tja do ponosa. Vredno ogleda!

Nika Korenjak

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Do zadnjega diha: Zdaj (Jaša Koceli, Eva Mahkovic - Po motivih filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha)

Režija: Jaša Koceli
Dramaturgija in prevod citatov iz francoščine: Eva Mahkovic
Igrajo: Domen Valič, Ajda Smrekar, Boris Kerč, Gregor Gruden in Anja Drnovšek

Jean-Luc Godard in ljubezenski triler, ki to ni. Domen Valič in Ajda Smrekar v glavnih vlogah, Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden v več vlogah. Dramatizacija Eve Mahkovic in Jaše Koceli. Režija, Jaša Koceli. Gledališka produkcija ali “film na odru”, kot nam ustvaralci z izbiro luči, scene in rekvizitov sporočajo, je spretna adaptacija filma Do zadnjega diha, transformirana in postavljena v današnji kraj in čas. Gledalci smo bili, kot del filmskega seta, priča scenski transformaciji lesenih stojal, na katerih so se vrstili raznovstni (na trenutke nepotrebni) rekviziti, kraji avtomobilov, ki so se v obliki znakov avtomobilskih znamk skrivali kar pod stoli publike ter koketnemu odnosu Michela Poiccarda (Domen Valič) in Patricie Franchini (Ajda Smrekar). Z odlično atmosfersko glasbo in priložnostnem nagovoru publiki so dokazali, da je Godardova estetika večna in zmožna preživeti adaptacijo prostora in časa. Manjkali niso niti Faucault, Maupassant in priložnostne šale ter slengovske figure na račun socialnih omrežij, ki bi se jim ustvarjalci, zaradi sicer precizno izdelanih likov, lahko izognili. Valič je ponovno dokazal, da mu vloga koketnega barabina predvsem gibalno in telesno vsekakor pristaja, četudi na trenutke s prezenco preseže in vstopa v prostor svojih soigralcev. Vsekakor je vredno izpostaviti Borisa Kerča, ki odigra vlogo avtorja, Godarda samega in vlogo igralca na odru, ki uprizarja Shakespeara. Njegov nastop, ki ga zmotita narednica Kleinfrankenheim in višji inšpektor Vital, je uspešen trenutek satire in daje občutek pristnega kaosa, v katerega je gledalec neposredno vpleten. Kostumografka Branka Pavlič je odlično združila pariško estetiko prevladujočega Chanela šestdesetih let dvajsetega stoletja s sodobnim mladostniškim stilom.

Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.

Nika Korenjak