[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: JEAN GENET – ZALJUBLJENI JETNIK

Založba: Center za slovensko književnost (Aleph)
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut

Romana Zaljubljeni jetnik francoskega pisatelja in dramatika Jeana Geneta nedvomno ne moremo uvrstiti v kategorijo lahkotnih potopisno-biografskih romanov. Loteva se namreč tematike, ki je nemalokrat obravnavana kot ena težjih polemik modernih mednarodnih odnosov. Izraelsko-palestinski konflikt, ki območje Bližnjega vzhoda pesti od približno začetka druge polovice dvajsetega stoletja, je v svojem času na različne načine zaznamoval življenja premnogih ljudi. Med takšne posameznike nedvomno lahko štejemo tudi avtorja pričujočega dela, saj je na območju Palestine povsem nenačrtovano preživel nekaj več kot dve leti. Deset let po obdobju, preživetem med gverilskimi fedajini, pa je septembra leta 1982 ponovno obiskal begunski tabor Šatila - in to le dva dni za tem, ko so izraelske oblasti libanonskim zaveznikom zaukazale sistematičen poboj palestinskih prebivalcev. Ta nadvse tragičen dogodek, ki ga pisatelj pronicljivo in neverjetno stvarno opiše v pričujočem romanu, tako nastopi kot nekakšen katalizator, ki v piscu prebudi že ugašajočo iskrico navdiha.

Roman Zaljubljeni jetnik je Genetovo poslednje delo in je bilo po njegovi smrti leta 1986 urejeno iz rokopisov poročil od dogodkih, ki so se zvrstili skoraj petnajst let pred tem. Večji del zgodbe se tako odvija v obdobju med leti 1970 in 1972, ko je Genet prvič prispel na konfliktno območje. Vendar pa pri tem ne gre za strogo urejeno strukturo z neprekinjenim časovnim okvirjem, ampak, nasprotno, za precej fragmentirano pripoved, ki nam hkrati postreže tudi z avtorjevimi spomini na čas, preživet med pripadniki gibanja za črnske pravice na območju Severne Amerike, imenovanim Črni panterji. Ravno takšna prepletenost zgodb in avtorjevega razmišljanja v bralcu prebudi dodatno zanimanje, ki ga spodbuja k raziskovanju avtorjevega nadvse razburljivega in pestrega preteklega življenja.

Med branjem omenjenega romana se bralcu glede na težo obravnavane tematike lahko kaj hitro zgodi, da čtivo za nekaj časa odloži in se nato k zgodbi znova vrne spočit in neobremenjen. Vendar pa ravno v tem tiči veličina omenjenega romana. Loteva se namreč problema, ki do tega dne ostaja eden izmed največjih zagat zahodnega sveta, a to počne na način, ki je presenetljivo nevtralen in stvaren ter nam pri tem predstavi vprašljive in moralno sporne prijeme tako ene kot druge strani. Avtor se pri tem izogiba obtoževanju in pristranskosti, ki je tako značilna za opisovanje razgretih in močno polemičnih sporov. Tankočutno in nadvse skrbno da glas narodu, ki je v luči pol stoletja trajajočih oboroženih konfliktov v očeh zahoda razvrednoten in povsem votel. Pokaže nam, da je palestinsko ljudstvo mnogo več kot le skupek razdrobljenih in razseljenih begunskih taborišč, ki se s pomočjo gverilskih fedajinov borijo za obstanek. Tako v pričujočem delu, ki opisuje dogodke na območju spopadov med fedajini in pro-izraelskimi zavezniki, skoraj ni mogoče najti opisov bitk in strateških akcij, ki bi jih bralec nemara pričakoval. Svojo besedo dobijo posamezniki, ki ostajajo ujeti med silami oboroženih spopadov. Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta, preko Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno zaslužijo. Namen pisca pa pri tem ni poučevanje bralca o naravi revolucije. Genet se namreč zaveda dejstva, da je podan vidik palestinsko-izraelskega konflikta le urejen odsek skorajda sanjskih podob, ki jih je avtor z zadnjimi močmi urejal v mescih pred svojo smrtjo. Poleg njegove pa se je tekom let zvrstilo še premnogo drugih prav takšnih individualnih in zasebnih revolucij.

V ozadju zgodbe, posejane z bogatimi karakternimi opisi izmenjujoče vrste fedajinskih bojevnikov in poveljnikov, se vedno znova odvijajo dogodki ene same noči, ki v očeh avtorja pooseblja naravo palestinsko-izraelskega vprašanja. Skoraj pričakovano se tako vse poti človeškega delovanja in odnosov končajo v zavetju družine. V noči, preživeti na domu upornika Hamze, ki se med tem sam odpravi na območje prve bojne linije, je Genet priča odnosu, ki na svojih plečih drži težo sveta. Moč družinske celice, ki je enaka tako na vojnih območji Palestine kot na idiličnem francoskem podeželju, je tista, ki neomajno kljubuje sovraštvu in uničenju. Skozi prepleteno pripoved nam tako avtor mojstrsko in subtilno predstavi pravo naravo palestinskega ljudstva, s katero se brez večjih naporov poistoveti prav vsak bralec. Ubesedi boj ljudstva, katerega namen ni toliko izbojevanje večjega državnega ozemlja ali širjenje lastnega ideološkega prepričanja kot le neusahljiva želja po varni vrnitvi domov. V ozadju več kot pol stoletja trajajočega konflikta tako tiči revolucija, ki jo poganja želja po domu, varnosti in družini. Boj, ki naj bi Palestincem vrnil »hišico, vrtiček, lončke z rožami, malo pokopališče, ki so jih izraelski bagri in buldožerji zmleli v prah.«

Jerica Šemerl-Hamerl

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Aminatta Forna – Najemnik

Založba: Zala
Leto izdaje: 2014
Prevod: Jaka Andrej Vojevec

V središče romana Aminatte Forne je postavljen vaški samotar in posebnež Djuro Kolak, ki živi na obrobju manjšega hrvaškega mesta Gost. Svoj čas preživlja v družbi dveh lovskih psov, vpet v niz začasnih, neobvezujočih služb, ki mu dopuščajo željeno svobodo in neodvisnost. Ko se mu zahoče, se odpravi v vaški bar Zodiak in tam ob kavi ali pivu z ostalimi obiskovalci izmenja nekaj vljudnostnih fraz, njegovi dnevi pa večinoma minevajo v znamenju pomirjujoče rutine. Lov v gozdovih, ki obdajajo mestece, in povsem površinski medsebojni odnosi, ki prekrivajo nakopičene zamere in skrivnosti, opisujejo življenje v tipično podeželski atmosferi. Zatišje pred viharjem pa traja, vse dokler se v modro hišo, ki stoji na robu vasi in v Djurovi neposredni bližini, ne vseli angleška družinica in s tem povsem nehote vnese nemir v umirjeno življenje na videz idiličnega podeželskega mesta.

Roman je napisan v prvoosebni obliki, kot nekakšnen dnevniški zapis, prepreden s prebliski minulih dogodkov, ki jih v spomin protagonista Djura prikliče aktualno dogajanje. S prenovo zapuščene modre hiše se namreč začne tudi odkrivanje preteklosti, ki jo želi večina prebivalcev Gosta čim hitreje pozabiti. Kot je običajno v vaških skupnostih, izoliranih od mestnega vrveža in utrjenih turističnih poti, vsaka sprememba razburka mirno gladino vsakdana, pod katero zadnjih šestnajst let počivajo mračne in boleče skrivnosti. Fiktivno hrvaško mestece Gost je namreč umeščeno na področje, ki ga je močno zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji.

Vpliv oboroženih spopadov na posameznika in njegovo življenjsko okolje tako predstavlja eno izmed glavnih tematik omenjenega romana. Kaj hitro spoznamo, kako lahko divjanje vojne vihre v navadnem človeku prebudi tisto najhujše. Čeprav si prebivalci Gosta prizadevajo čim hitreje pozabiti dogodke polpretekle zgodovine, Djuro, nasprotno, vidi sebe kot njenega skrbnika in nekakšnega tihega glasnika, ki ne dopusti, da bi neljubi dogodki preprosto utonili v pozabo. Naslov romana se tako nanaša na Djurovo vlogo v odkrivanju teh dolgo pozabljenih skrivnosti. Sam namreč služi kot nekakšen katalizator, ki kot najemni delavec vodi obnovo modre hiše in s tem v spomin sovaščanov prikliče boleče spomine.

Vendar pa odnosi v vaški skupnosti niso edini postavljeni pod drobnogled. Pisateljica se pozorno posveti tudi razvoju in razkroju prijateljskih odnosov in družinske dinamike, ki močno zaznamujejo življenje posameznika. Djuro nam namreč kot zunanji opazovalec nudi vpogled v medosebne odnose prišlekov. Pri tem je najbolj izpostavljen lik Laure, tipične omikane Angležinje, ki lepote hrvaških naravnih danosti opazuje skozi rožnata očala navdušenega turista in si pri tem na vse pretege zatiska oči pred realnostjo posledic dolgotrajnih oboroženih spopadov. Ona in njena otroka Matthew in Grace Djura ob odsotnosti očetovskega lika kaj hitro sprejmejo v svoj krog in z njim hote ali nehote delijo svoje misli in občutja. Pri tem pa se tudi sam začne spominjati svoje družine in prijateljskih odnosov, ki jih je tekom življenja v Gostu stkal s redkimi izbranci. Roman je tako bogat s pronicljivimi opisi zapletenih medsebojnih odnosov in nadvse slikovitimi prikazi nedotaknjene pokrajine, s katero se zdi glavni junak povezan precej bolj kot s svojimi sokrajani.

Morda bi se kakšnemu bralcu ob začetku prebiranja omenjenega romana zdelo nekako neprimerno, da pisateljica škotsko-afriških korenin na intimen način obravnava tematiko, ki si jo tako radi lastimo. Večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije ima namreč takšne ali drugačne osebne izkušnje, ki se dotikajo tega nadvse travmatičnega odseka zgodovine. Vendar pa je bojazen, da je Aminatta Forna s svojim delom pretirano in škodljivo posegla v občutljivo zgodovinsko obdobje, povsem odveč. Tudi sama je namreč osebno občutila grozote državljanske vojne v Sierri Leone. Tako nam mojstrsko pokaže, da vojna predstavlja tragedijo skupnih imenovalcev, ki so enaki ne glede na geografsko lego prizadetih.

Jerica Šemerl - Hamerl