Založba: Zala
Leto izdaje: 2014
Prevod: Tina Mahkota
Siobhan Dowd je angleška pisateljica irskega rodu s kratko, a efektivno
pisateljsko kariero in pestrim življenjem, posvečenim humanitarnosti,
ki se je prehitro končalo. Borila se je za pravice marginalnih skupin,
pisala pa predvsem za odraščajoče otroke, torej mladino v vseh smislih,
in si prizadevala za porast mladih bralcev, kajti »Če zna otrok brati,
zna misliti, in če zna otrok misliti, je svoboden.«
Barjanski
otrok je dvojna zgodba, združena v življenje ene osebe – brihtnega
Fergusa s Severne Irske na začetku osemdesetih let. Je zgodba, ki jo
pripoveduje sredi barja po naključju najdeno truplo deklice Mel izpred
dva tisoč let in njen duh, ki svojo razlago o žrtvovanju pripoveduje v
Fergusovih sanjah. Hkrati je zgodba Fergusove sedanjosti, ki doživlja
svojo verzijo nepotrebnega žrtvovanja prek starejšega brata Joeja, ki v
zaporu s stradanjem gladovno stavka, da bi si pri neizprosni Margaret
Thatcher skupaj z ostalimi politični zaporniki izborili razlikovanje od
ostalih zapornikov.
Fergusov problem je torej Melino truplo, za
katero kasneje poskrbi arheologinja s prikupno najstniško hčerko Coro,
poleg tega pa še stradajoči brat in preostanek družine, ki se doma v
nemoči trudi ugotoviti, kako rešiti Joeja, hkrati pa se bori za svoje
preživetje in skuša najti način, kako bivati pod isto streho. Končno
predstavlja skrb tudi Fergusova prihodnost, saj želi postati zdravnik,
za kar potrebuje dovolj dobro maturitetno spričevalo, in seveda
Fergusovo okolje samo, ki je tako ali tako en sam velik razkol. Severno
Irsko so v osemdestih namreč zajeli hudi politični nemiri in terorizem
kot posledica spora med irskimi unionisti in republikanci, ki so problem
britanske okupacije reševali vsak po svoje in eden proti drugemu,
posledica česar so bile nepotrebne smrti in opustošenje, ki je mladim
jemalo prihodnost.
Fergusu edini izhod iz poplave pritiskov
zagotavlja tek po bližnjem hribovju, ki pa se izkaže za navado, ki jo
Joejev kamerad iz šolskih dni spretno izkoristi za svoje posle.
Dolgoročna rešitev, na katero upa Fergus, je torej študij medicine, ki
pomeni odhod od doma in selitev na Otok. Prvi stiki z ljubeznijo so na
poti do tja osvežitev, ki prija, in še ena lekcija, kako združevati
sladko plat življenja s skrbmi.
Da bi uspel, mora večkrat po
malem žrtvovati sebe in zato je na nek način najbolj odrasla oseba v
romanu - sposoben je spretno voditi posamezne odnose ter jih hkrati
povezovati, kadar je v to prisiljen, še več, domiselno izpelje vsako še
tako stresno situacijo, ki sprva deluje katastrofalno.
Fergus
je lik, ki se ga ne da sovražiti, skromen do drugih in zahteven do sebe,
pogumen brez napuha, prijetna kombinacija lahkotne lenobe in
disciplinirane doslednosti, ko gre za iskanje odgovorov na vprašanja, ki
se jim drugi izmikajo. Gre za simpatičnega fanta, ki nam zleze pod kožo
in ki mu privoščimo srečo vsakič, ko je ta spet na njegovi strani.
Svet, v katerega je postavljen, nikakor ni rožnat, a s svojim
vitalizmom, ki stoji na trdnih tleh, daje Fergus vtis, da je prav
njegovo dojemanje sveta in delovanje v njem najprimernejše, najbolj
odraslo in objektivno izmed vseh. Mogoče je temu tako zaradi njegove
ambivalentne pozicije – ni več otrok, ki ne razume, in ni še odrasel, ki
bi bil obremenjen s krivdo iz preteklosti, ki bi ga zavajala pri
dojemanju realnosti – kar mu odrasel bralec lahko upravičeno zavida.
Fergusov nemučeniški »boj« s smrtjo, ki je v romanu prisotna od prvih
strani, se zaključi z aktom, ki ga smrti nekako odreši, kolikor je to
sploh mogoče in smiselno. Sam verjetno misli, da improvizira, vendar mu
improvizacije nikakor ne moremo očitati pri argumentu, ki je nič drugega
kot krik po življenju v najbridkejšem in hkrati najlepšem pomenu te
besede:
»Bolj trpimo zaradi grehov opustitve kot zaradi grehov storitve.«
Roman se priporoča bralcem od 14. leta dalje, v njem naj bi se torej
prepoznala predvsem generacija, ki želi vstopiti v svet odralih. Vendar
problemi osemnajstletnega Fergusa še zdaleč niso omejeni na adolescenčni
kliše, ampak dobivajo stalno nove razsežnosti, ki zadevajo vsakogar,
odražajo pa predvsem večplastnost sveta, ki ga posameznik v določeni
meri lahko spremeni, če to želi in je dovolj pogumen. Ali pa pusti
strahu, da ga ta opogumlja.
Kaja Dragoljević
Ni komentarjev:
Objavite komentar