Založba: LUD Literatura
Prevod: Urban Vovk in Jernej Županič
Leto izdaje: 2014
Jonathan Franzen, znan ameriški pisatelj in esejist, ni tuj niti
slovenski bralski javnosti. Poleg dveh romanov (Popravki in Svoboda) je v
slovenščino prevedena tudi njegova avtobiografija z naslovom Območje
nelagodja. Najnovejše prevedeno delo, Kako biti sam, pa je zbirka
esejev, ki je sicer v izvirniku izšla že leta 2002.
Sestavlja jo štirinajst besedil, ki jih je Franzen napisal med leti
1995 in 2002 in so pred knjižno objavo izhajala v revijah The New
Yorker, Details in Harper's.
Prav po zadnji omenjeni reviji je
vzdevek dobil odmevni "esej za Harper's", ki pa ga je zaradi
nerazumevanja javnosti Franzen za izdajo v zbirki preoblikoval in na
novo naslovil z vprašanjem Zakaj bi se trudil? S pozicije avtorja
uspešnic, ki jo je kasneje še utrdil z romanom Popravki, v njem v
nekoliko resigniranem tonu opisuje, kako je imel kot mlad avtor težave z
razumevanjem medijskega pompa, ki je nadomestil pričakovan in želen
odziv družbe iz časov, ko je roman še imel vzgojno moč. Zaton ameriškega
družbenega romana, kot ga je razumel, ga je spravljal v depresijo, molk
in nato osamo. Kot romanopisec se je v kulturi, kjer je branje očitno
nezdružljivo s sodobnim življenjem, počutil povsem odveč. Zakaj bi se
torej trudil? Kakšno dolžnost ima pisatelj, če jo sploh še ima; koga
mora njegovo pisanje nagovarjati, ga lahko sploh še kdo sliši? Da bi
našel odgovore na ta vprašanja, se Franzen obrne vase in izpostavi rdečo
nit esejev v zbirki, pomen samote: »Bralce in pisce združujeta potreba
po samoti in iskanje bistvenosti v času vse večje efemernosti: združuje
ju njuno seganje navznoter – prek tiskane besede – in iskanje poti iz
osame.«
Nakazana tesna povezava teh dveh entitet kajpak pomeni,
da se v dobi tehnološkega potrošništva v neugodnem položaju poleg pisca
nahaja tudi bralec, ki mu Franzen namenja esej Bralec v izgnanstvu.
Samoto, ki jo zahteva branje, se zdi vse težje doseči, za kar Franzen
večkrat odkrito obtoži televizijo (in se hkrati še pohvali s tem, da je
svojo podaril prijatelju). Naravi veze med bralcem in pisateljem pa je
posvečen esej Gospod Zahtevni, ki ga začenja v iskanju odgovora na
vprašanje svojih bralcev, komu so pravzaprav namenjeni njegovi romani.
Kot izhodiščno točko predstavi dva modela dogovora med pisateljem in
bralcem: Statusni in Pogodbeni, pri čemer je v prvem primeru vrednost
dela neodvisna od sprejema bralcev, v drugem pa je avtor dolžan
upravičiti bralčevo zaupanje. Kompleksno problematiko teh dveh modelov
nadalje izpostavlja prek svojega branja in dojemanja del ameriškega
pisatelja Williama Gaddisa, čigar prvenec Prepoznavanja izpostavi kot
najzahtevnejšo knjigo, ki jo je kadarkoli prostovoljno bral – in bil ob
njej zmožen uživati.
Sicer pa eseji tematsko niso omejeni. V
prvem eseju, naslovljenem Očetovi možgani, prek problema Alzheimerjeve
bolezni, ki je zaznamovala njegovega očeta in navdihnila lik Alfreda
Lamberta iz Popravkov, izpostavlja krhkost lastne individualnosti. Pri
tem se spretno izogne melodramatičnosti, ne da bi ob tem izgubil
čustveni naboj. Spet drugi eseji so manj osebni in obravnavajo
splošnejše tematike, praviloma vezane na Združene države Amerike.
Franzen v Nadzornih enotah piše o ekonomiji v ozadju gradnje zaporov v
Koloradu, v eseju Izgubljen med pošto išče razloge za katastrofalno
stanje poštnega sistema v Chicagu, Sejanje pepela pa je esej, namenjen
vprašanju moralne odgovornosti tobačnih družb. Tudi te eseje z mnenji,
komentarji in opazkami zaznamuje Franznova persona, kar je predvsem
zaradi vztrajnega kritiziranja tehnološkega napredka včasih že nekoliko
utrujajoče, a ga rešuje čut za samoironijo. Poleg tega vseskozi obsoja
tudi izginjanje javnega prostora, ki ga nadomešča nasilno vdiranje tuje
zasebnosti v njegovo, pri čemer ga moti tako cigaretni dim soseda kot
članek o aferi Lewinsky iz eseja Cesarska spalnica, ki je tej temi
posvečen v celoti. Toda bržkone so njegovi pomisleki spričo družbenih
omrežij, ki bolj kot kadarkoli brišejo mejo med zasebnim in javnim,
dandanes le še bolj na mestu.
Kako biti sam je zbirka, ki s
svojo vsebinsko pestrostjo odpira veliko vprašanj, od katerih vsako
zahteva poglobljeno obravnavo. Toda tisto bistveno, kar želi povedati
Franzen in kar ostaja aktualno, je zavedanje, da sta tako branje kot
pisanje po svojem smislu samotni početji. In da je znati biti sam
pravzaprav že umetnost.
Katarina Kogej
Ni komentarjev:
Objavite komentar