Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Barbara Skubic
Avstralski pisec in pesnik David Brooks je objavil že kar nekaj pesniških zbirk, esejev in romanov. Pogovor je njegov četrti
roman, ki zaradi same narave zgodbe in dogajalnega prostora, ki se
tesno dotika zavesti bralca, že na začetku pritegne in povzroči
anomalijo v fiziki - knjigo je resnično nemogoče odložiti.
Ste
kdaj spoznali osebo, ob kateri ste imeli občutek, da ji lahko že prvi
trenutek poveste vse? Ampak res vse. Kot bi bila prav ta določena oseba
vaš živeči dnevnik, v katerega bi z izgovorjeno besedo zapisali
retrospektivo svojega življenja ob kritičnem razmisleku o ključnih
odločitvah in neodgovorjenih vprašanjih vsakdanjika. Ravno to se v
romanu Pogovor zgodi Stephenu, avstralskemu inženirju, in prevajalki
Ireni, Italijanki, ki ju sredi romantičnega Trsta združi splet
okoliščin. In tako se začne – pogovor dveh neznancev, ki si poleg
gurmanskega užitka ob izbranih mediteranskih jedeh delita tudi osebne
zgodbe in doživetja.
Lahkoten, skorajda pesniški jezik in
nadrobno opisovanje okolice, dogajanja, pa tudi reakcij sogovornika –
vse to v bralcu vzbudi občutek neposredne prisotnosti in ga zaziba v
prav tako lahkotno popotovanje po izkušnjah protagonistov in razmišljanj
o tem, kaj v življenju sploh pomeni ljubezen; kaj pomenijo pohota,
seks, strast, predanost v Ireninem življenju in kakšen pomen imajo
zakon, ljubezenske afere, varanje v življenju Stephena.
Kljub
vsemu pa se bralec na trenutke počuti odtujenega, ko Stephen, ki je v
primerjavi z mladenko Ireno starejši in modrejši, zabrede v ponotranjeno
razmišljanje o lastnih negotovostih, do česar pripelje že skoraj
nadležno vztrajanje Irene, ki si želi izvedeti vse, kljub temu da
Stephen o tem ne želi govoriti. Tovrstna Stephenova razmišljanja na
trenutke obvisijo na robu med retrospektivo dogodka, o katerem govori,
in morečim poglabljanjem v to, zakaj je ravnal tako, kot je. Vendar se
Brooks z mojstrskim manevriranjem zgodbe med čermi premika od opisovanja
razpoloženj med pogovorom do uglajenih peripetij v restavraciji in se
tako izogne temu, da bi delo postalo preveč žgečkljivo ali preveč
filozofsko.
V lahkotno, a vseeno filozofsko poglobljeno knjigo
je David Brooks uspel zaobjeti zgodbo, ki se ukvarja z nekaterimi
vprašanji, na katera ni enotnega odgovora in lahko kaj hitro zajadrajo v
območje mučnih razmišljanj o človeški eksistenci ter smislu bivanja. A
to težko tematiko in življenjski zgodbi dveh individuumov je virtuozno
vpletel v prijeten večer ob izbranih jedeh v tržaški restavraciji in ga
oblikoval kot lahkoten klepet med obedom. Tako lahko roman preberemo kot
neobremenjujoče čtivo za krajšanje popoldneva ali pa se vanj zakopljemo
z žižkovsko prodornostjo, vendar bo rezultat na koncu enak: knjiga nas
bo posrkala vase, ob njej se bomo na samosvoj način poglobili v lastne
izkušnje ter na zadnjih treh straneh osupnili nad iztekom dogajanja.
Za konec pa še majhen namig: od Brooksa ne gre pričakovati
trivialnosti, kljub temu da z njo simpatizira skozi celotno knjigo.
Zaključek je ravno nasproten temu, kar bi pričakovali.
Klemen Uršnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar