Produkcija: Graham Walsh
Založba: Jagjaguwar/Flemish Eye
Datum izdaje: 20. 1. 2015
Ocena: 9/10
Feniksovski preporod konceptualizacije glasbenega dekonstruktivizma
sodobnih (pod)žanrov alternativnega in indie rocka pred petimi leti
razpadlih Women (Band),
katerega polovica sestavlja Viet Cong. Uosebljanje (vsaj navidezno)
neobremenjene estetike nehotnega eksperimentiranja med- in
transgeneracijskih kultnih This Heat.
Predvsem pa vsesplošni entuziazem, ustvarjalnost in nenazadnje zvočni
kako-in-kaj. Prvenec kanadske skupine prinaša kup vehementnih konotacij
in to popolnoma upravičeno.
Že uvodna »Newspaper Spoons«
razkrije ogromno. Ritualizirani marš bobni, enkrat razprostrti levo,
drugič desno, enkrat v ospredju, drugič v ozadju in enkrat distorzirani,
drugič sterilni vodijo ta nenavaden preplet organskega in umetnega,
toplega in hladnega, polnega in minimalističnega, varnega in tujega.
Pereče kitare z najčudnejšimi harmonijami repetitivno odzvanjajo v odmev
lebdečih, pomirjajočih sintesajzerjev. Fleglov naefektiran ukazujoč
vokal nas vleče v njegovo surrealno pripoved. Totalen trip v plato je
vseeno nenavadno speven ali vsaj napovedujoč nekaj spevnega. V svojo
spevnost nas plata prepričuje od začetka do konca, a vendar je v ozadju
toliko zblaznelega, disociativnega dogajanja, da smo vedno ali na robu
klanjanja tej šizofreni genialnosti ali žvižganja melodijic skladb,
kakršni sta recimo »Continental Shelf« in »Silhouettes«. In bend se
kljub svoji sproščenosti v izrazu tega vsaj delno zaveda, na kar
besedilno referira v najbolj odtujeni skladbi albuma »March of
Progress«. Bendova postmodernost se podobno kaže tudi v tem, kako,
spontano ali namerno, referira na preteklo glasbo (This Heat), pretekle
bende (Women, tudi z zaključnim komadom »Death«, ki je hkratno posvetilo
preminulemu kitaristu Women Christopherju Reimerju), pretekle glasbene
ere (osemdeseta in post-punk).
A četudi glasba spominja, gre
daleč od derivativnosti ali celo hommaga. Viet Cong z naslovom Viet Cong
pusti vedeti, da je album le in izključno Viet Cong. Če je bendov prvi
izid izpred slabega leta dni »Cassette« še deloval iščoče, preveč
enoznačno in simbolično za neznanski potencial razvijajočega se akta, je
album Viet Cong zadnji korak evolucije. To ne pomeni, da za bend
razvojnega nadgrajevanja več ni, ampak preprosto, da imajo vse elemente
za svoje ustvarjanje že v sebi. In ti elementi niso (pre)števni.
Tine Kolenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar