Režija: Christopher Nolan
Igralska zasedba: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Jessica Chastain
Datum izida: 6. november 2014 (Slovenija)
Christopher Nolan se je v tretjem tisočletju zelo hitro uveljavil kot
eden najboljših režiserjev. Meditativno umirjenost, značilno za evropske
filme, in hladno logiko, lastno predvsem njemu samemu, je znal od
nekdaj brezhibno spojiti z vročično neučakanostjo in hitrim tempom
filmov v poletnih mesecih. Ta pristop je uporabil tako v trilogiji o
Batmanu kot v filmu Izvor, njegov najnovejši film pa ni v osnovi nič
drugačen, le da gre še dlje. Medzvezdje ni najboljši film vseh časov,
kot tudi ni pretenciozen eksperiment, namenjen predvsem najbolj
fanatičnim privržencem tega britanskega režiserja: resnica bržda leži
nekje vmes.
Pri svojem drugem znanstvenofantastičnem filmu je
želel iz prelomnih izdelkov tega žanra (med drugim iz Vesoljske odiseje
Stanleyja Kubricka, Solarisa Andreja Tarkovskega, Sončne svetlobe
Dannyja Boyla in Gravitacije Alfonsa Cuaróna) izluščiti najboljše. Pri
tem je lastno genialnost prignal do skrajnosti, a s tem neizogibno
razkril tudi svoje slabosti.
V nekoliko distopični, a najbrž
bližnji prihodnosti smo nazadovali v bliskovito propadajočo agrarno
družbo. Cooperju (Matthew McConaughey), bivšemu pilotu NASE, vloga
kmetovalca seveda ne diši. Ko se nenadoma znajde med peščico
posameznikov, pripravljenih za rešitev človeštva narediti prav toliko
kot on, se skrajno pomembne naloge, ki mu je v tem načrtu dodeljena,
morda celo malce razveseli: pilotirati mora vesoljsko plovilo Endurance
in s posadko obiskati tri nove planete, ki so nam zaradi priročne
črvine, domnevne stvaritve zunajzemeljskih bitij, nenadoma dostopni in
morda tudi naseljivi.
Osnovni koncept se seveda neprestano
nadgrajuje, s tem pa prihaja do številnih preobratov, tako da v zadnjih
tridesetih minutah tega skoraj triurnega filma le še izmučeno zremo
predse in se sprašujemo, ali pripovedi še zmeraj sledimo v celoti.
Medzvezdje se ponaša z brezhibno režijo in prav takimi posebnimi
učinki, z igro, ki je zmeraj dobra in mestoma izvrstna, a žal tudi z
zapletom, ki je tako visokoleteč, da ga ne more brez spodrsljajev
izpeljati nihče, niti tisti, ki je imel dovolj domišljije, da si ga je
izmislil in bil obenem dovolj ambiciozen, da se ga je odločil izpeljati.
Posledično se rahlo zalomi le pri scenariju.
Prvi problem je
povezan s tonom: včasih film kar kipi od človečnosti (v enem najboljših
prizorov zaradi hudega raztezanja časa na zemlji mine kar 23 let in sta
otroka objokanega Cooperja »nenadoma« stara toliko kot on, v drugem
enega od astronavtov oblijejo solze, ko, zbujen iz hibernacije, po
neznansko dolgem času zagleda drugega človeka), spet drugič jo izgubi
izpred oči in se v celoti potopi v kompleksne fizikalne teorije.
Znanstvenih razlag je v filmu tako veliko, da na trenutke grozijo, da ga
bodo preplavile, in dejstvo, da za večino humorja poskrbi robot, je
dovolj zgovorno.
Nolan je imel nešteto idej in se je doslej
najbrž uveljavil do te mere, da mu je bilo pri snemanju dovoljeno prav
vse, toda prav tu nastopi drugi problem: mnoge so odlične, a jih je
toliko, da se zdi, da se prenapenja; kot da se po Kubrickovi Vesoljski
odiseji na neki točki ni več zgledoval, temveč se jo je kar odločil
posneti. Rezultati tega pristopa so mestoma spodbudni, mestoma pa žal
ne.
Kubrick, ki v nasprotju z Nolanom po vsej verjetnosti
sploh ni iskal občinstva, je neznanski učinek dosegel predvsem z glasbo
in čudovitimi podobami, Nolan pa ogromno časa posveti razlagam (zdi se,
da jih je celo več kot navadnih dialogov) in se povrhu velikokrat zateče
h konvencionalnosti. Ko se to zgodi (denimo ko občudovanja vredno
znanstveno verodostojnost spodkopljeta za lase privlečen konec in
pretirano sentimentalno sporočilo: prepričanje, da je ljubezen sila, ki
preseže prav vse), se nehote spomnimo, da navsezadnje gledamo
hollywoodski film.
Ocena: 7/10
Aljaz Vogrin
Ni komentarjev:
Objavite komentar